Mango sem prerezala na terasi. Nož je bil pretop, sadež preveč zrel in sok mi je stekel do komolca. V Ljubljani bi poiskala krožnik, prtiček, mogoče še desko, da ne bi umazala mize. Tu sem sedela naprej. Za hišo so se oglašale žabe, čeprav je bilo še svetlo.
V Cangguju sem teden dni. Ob cesti diši po bencinu skuterjev in po sadju, ki ga nekdo prodaja iz majhnega vozička. Hiša stoji blizu riževih polj. Najela sem jo, ker je imela teraso in ker mi je bila všeč tišina v spalnici. Na fotografijah ni bilo žab. Zdaj so del najemnine.
Tukaj mi rečejo Živa. To je vzdevek. Pri enainštiridesetih mi ustreza, da me kdo pozna brez priimka in brez vprašanja, komu sem bila žena.
Pred odhodom sem v sivi pisarni podpisala ločitev. Nekdo je rekel, da mu je žal. Odgovorila sem »hvala«, kot bi mi pridržal vrata. Dvanajst let sem znala najti pravo besedo ob pravem času; tudi tisti dan mi je uspelo. Šele na letalu, ko mi je stevardesa ponudila pijačo, nisem vedela, kaj naj rečem. Ločitveni papirji so bili v torbi pod sedežem. Nisem jih vzela ven. Nisem jih več potrebovala, da bi vedela, da je konec.
Hiša ob rižu
V Ljubljani sem bila žena, za katero se je reklo, da ima vse urejeno. Znala sem priti pravočasno, vprašati po drugih, odložiti svojo utrujenost do trenutka, ko zanjo ne bo nikogar v sobi. Ob večerih sem včasih jedla stoje ob kuhinjskem pultu. Če bi me kdo vprašal, zakaj, ne bi znala odgovoriti. Stol je bil dva koraka stran.
Tukaj zjutraj skuham kavo in jo odnesem na teraso. Nimam posebnega obreda. Včasih jo popijem še vročo, včasih se zagledam v riž in je mrzla, preden se je dotaknem. V prvem tednu sem dvakrat zaspala brez budilke. Obakrat sem se zbudila z občutkom, da sem nekaj zamudila. Potem sem slišala skuter na cesti in ugotovila, da nimam kam hiteti.
Sama sem. Ta beseda je v Ljubljani pri ženskah po ločitvi hitro zvenela kot diagnoza. Mama bi vprašala, ali sem jedla. Sestra bi hotela vedeti, s kom se družim. Vem, da sprašujeta iz skrbi. Vem tudi, kako hitro skrb začne zlagati moje dni v obliko, ki jo drugi lažje razumejo. Povedala sem jima, da sem prispela. O vseh jutrih ne poročam.
Nisem prišla sem zato, da bi postala druga oseba. Še vedno znam brati pogodbe, računati stroške in biti včasih neprijetno natančna. Tudi sram sem prinesla s sabo. Ko sem prvo jutro sedla sama v restavracijo, sem za hip iskala izgovor, zakaj ob meni ni nikogar. Potem sem naročila zajtrk. Natakar ni vprašal ničesar, kar bi morala pojasniti.
Prav sem znala. Živo se še učim.
To sem pomislila ob kavi, potem pa mi je na majico kapnil mangov sok. Šla sem jo splaknit, preden se je madež zažrl. Nekatere navade so uporabne tudi tu.
Večerja
Nekaj dni pozneje sem šla ven. Oblekla sem obleko, v kateri sem čutila ramena, in se ustavila v restavraciji, kjer je dim z žara ostajal nad mizami. Tam sem ga spoznala. Ne bom napisala njegovega imena; za ta večer ni pomembno. Govorila sva dovolj dolgo, da se je vino segrelo. Ko sem se zasmejala, se nisem ozirala proti sosednji mizi.
Ni vedel, kdo sem bila v Ljubljani. To mi je bilo všeč. Nisem mu povedala cele zgodbe o ločitvi, da bi si prislužila pravico do prijetnega večera. Vprašala sem ga, kam gre, kadar ima dovolj hrupa. Odgovoril je, potem me vprašal nazaj. Tako majhna stvar. V zakonu sem pogosto slišala svoj glas šele, ko sem razlagala, zakaj sem nekaj naredila drugače, kot se je pričakovalo.
Po večerji sva hodila ob morju. Pesek mi je prišel v sandale, veter je nosil vonj po soli in dimu. Za trenutek se je z roko dotaknil mojega hrbta. Nisem se umaknila. Tudi bliže nisem stopila samo zato, ker bi se spodobilo. Lahko sem si ga želela in še vedno sama odločila, kdaj grem domov.
Na poti do hiše sem mislila na tisto »hvala« v sivi pisarni. Ni mi ga bilo treba vzeti nazaj. Takrat sem govorila tako, kot sem znala. Zdaj sem na zadnjem sedežu skuterja držala svojo torbo in gledala luči pred nama. Pri vratih sem iskala ključ malo dlje, kot bi bilo potrebno. Žabe so že začele.