Pišem ob 22.40, ko je hiša končno nehala zahtevati. Sin spi. Pomivalni stroj dela svojo izmene. Mož gleda nekaj, česar ne slišim, ker imam slušalke v ušesih samo zato, da imam občutek vrat. Ne zato, ker bi vedela, kaj storiti. Zato, ker nočem, da sva čez pet let še vedno dva dobra sodelavca z istim priimkom.
Z možem sva začela govoriti kot dva uslužbenca istega podjetja: šola, računi, kdo pelje na trening, ali je mleko. Sexa ni zmanjkalo čez noč. Zmanjkalo je stavkov, ki niso logistika. To se ne zgodi v eni vrsti. Zgodi se v sto večerih, kjer oba rečeva “normalno” in odpreva telefon, kot da je to konec izmene.
Kako zgleda ljubezen, ko postane urnik
Zjutraj sva učinkovita. Jaz malica, on avto. Poldan sporočila: “A vzameš ti?”. Zvečer kuhinja, ki ni kuhinja, ampak tekoči trak. V postelji je mir. Mir, ki ni bližina. Je to, da sva oba preveč pridna za prepir in preveč utrujena za pogovor.
V Ljubljani se o tem malo govori. Govori se o ločitvah drugih. O “vsaj imata zdravje”. O tem, da so otroci v redu, torej sva v redu. Otroci so v redu. Midva sva postala protokol.
“Kako je bil dan?” “Normalno.” Potem oba gledava telefon. To ni prevara. To je tišina, ki se jo da preživeti leta, če si dovolj pridna.
Kaj nisem naredila (še)
Nisem pakirala kovčka. Nisem iskala krivca v letu 2014. Nisem kupila vikenda, da bi naju rešil razgled. Rekla sem en stavek ob pomivalnem koritu, ki ni bil seznam. On je pogledal, kot da sem zamenjala jezik. Potem je odgovoril. Ni bilo lepo. Bilo je živo. Raje živo kot “normalno”.
Če bereš to in ti je nerodno: meni tudi. Zato pišem ob 22.40, ne ob nedelji ob kosilu, ko bi morala biti hvaležna. Hvaležna sem lahko jutri. Nocoj hočem stavek.
Več o istem, bolj uredniško, je v članku Ko s partnerjem začneta govoriti kot sodelavca.