Najprej sva se o tem smejala. “Sva kot tajništvo,” sem rekla ob pomivalnem koritu. On je prikimal, ker je prikimaval tudi položnicam. Potem se nisem več smejala. Stavki so bili isti: šola, trening, vrečke, servis. Ljubezen ni umrla v enem prepiru. Umrli so stavki, ki niso bili opravilo. To je tišje in zato bolj nevarno. Preživiš jo leta, ker sta oba pridna.
V Ljubljani se o tem govori za zaprtimi kuhinjami. Javno rečeš “fajn sva”. Zase veš, da sta dva uslužbenca z istim priimkom. Nisem terapeutka. Sem ženska, ki je to prepoznala prepozno in noče, da bi ti isto vzelo še pet let.
Kako zgleda, preden ima ime
Zjutraj sta učinkovita. Malica, avto, “piši, če zamuja”. Popoldne sporočila brez pike, ker ni časa za pike. Zvečer kuhinja kot tekoči trak. V postelji mir. Mir, ki ni bližina. Je konec izmene. Radio igra. Nihče ne vpraša ničesar, česar odgovor bi trajal dlje kot pol minute.
Sexa ni nujno zmanjkalo. Zmanjkalo je pogleda. Tistega, ki traja, ko ni treba ničesar dogovoriti. Ko s partnerjem začneta govoriti kot sodelavca, telo včasih še sodeluje. Pogovor pa že oddaja bolniško.
Znak, ki sem ga predolgo ignorirala: vprašanje “kako je bil dan” in odgovor “normalno”. Potem oba telefona. To ni prevara. To je rutina, ki se jo da preživeti do upokojitve, če si dovolj vzgojena.
Zakaj se tega sramujemo
Ker imata otroke, ki so “v redu”. Ker imaš stanovanje. Ker drugi ločujejo. Ker v Sloveniji še vedno velja, da je dober zakon tisti, o katerem se ne govori. Jaz sem molčala, ker sem mislila, da je utrujenost isto kot ljubezen, samo bolj odrasla. Ni. Utrujenost je utrujenost. Ljubezen potrebuje vsaj en stavek na dan, ki ni seznam.
Logistika je del skupnega življenja. Kdor ima otroke in avto in službi, ne more govoriti samo o zvezdah. Težava nastane, ko logistika postane edini jezik. Takrat nisi par. Sta izmena.
Kaj ne pomaga, čeprav zgleda pametno
Vikend “za naju”, ki ga napolniš z ogledi, da ne bi bilo treba molčati v avtu. Terapija ob polnoči z očitki od leta 2014. Novi kavč. Molk do praznikov, “ker zdaj ni čas”. Jaz sem to preizkusila. Kavč je bil lep. Midva sva ostala ista.
Prav tako ne pomaga, da ena sama bere članke in druga ne ve, da se kaj bere. Če boš to pokazala, ne kot tožbo, ampak kot “to sem jaz prepoznala pri nama”, je to že stavek, ki ni opravilo.
Kaj sem naredila, ko mi je bilo dovolj protokola
Deset minut. Pomivalni stroj zaprt. Telefon v drugi sobi. En stavek: “Z mano se zadnja dva tedna pogovarjaš, kot da sva v pisarni. Manjka mi, da me vidiš.” Ni bilo lepo. Bilo je živo. On je najprej branil urnik. Potem je utihnil. Potem sva sedela. To ni srečen konec. To je začetek, ki ni seznam.
Naslednji teden nisem čakala navdiha. Sem vprašala nekaj, česar odgovor traja. “Kaj te je danes zjezilo, česar nisi povedal.” Včasih je povedal. Včasih “ne vem”. Tudi “ne vem” je več kot “normalno”.
Logistika je del ljubezni. Ni pa ljubezen. Ljubezen je stavek, ki ga ni treba napisati v družinski koledar.
Če on noče slišati
En poskus ni dovolj in ni še ločitev. Pet let istega pogovora pa tudi ni zvestoba. Je navada. Če v hiši ni varno — dvig glasu, strah, nadzor — ta članek ni tvoj zemljevid. Zemljevid je pomoč, ne deset minut ob koritu.
Če je samo tišina, začni z enim stavkom in z enim večerom na teden, ki nima naloge. Ne mora biti restavracija. Lahko je sprehod okoli bloka. Jaz sem mislila, da je to premalo resno. Resno je bilo to, da sva molčala ob televizorju.
O istem, bolj iz kuhinje ob 22.40, pišem v blogu Ljubezen ni umrla. Umrl je pogovor. Ta tekst je za tiste, ki hočejo ime za stvar. Tam je za tiste, ki jo že živijo.