Ne pišem o praznem gnezdu, ker ta zveza laže. Gnezdo ni prazno. V njem sva dva odrasla, ki se spet učiva biti dva, ne trije. Hči je v Ljubljani v sobi, ki diši po tujem detergentu. Jaz odpiram njeno omaro in še vedno diši po njej. To ni poezija. Je bombaž.
Kuhinja je prevelika ob sedmih zjutraj. Miza je nastavljena na tri, čeprav vem. Mož žveči. Jaz gledam stol. Tišina zjutraj je lepa. In malo preglasna.
Česa nočem slišati
“Saj imaš zdaj čas zase.” Čas zase ni avtomatsko radost. Včasih je samo prostor, v katerem slišiš, kako stara si in kako ti je vseeno do hobija, ki ti ga predlagajo na tečaju. Hočem svojo hčer za kosilo ob nedelji. Hočem tudi, da ostane tam, kjer gradi svoje. Oboje je res. Oboje boli.
S partnerjem sva začela govoriti o vremenu, kot da sva se pravkar spoznala. Potem sva šla na sprehod brez naloge. Ni bilo terapije. Bilo je manj kuhinje.
Hiša se ni izpraznila. Izpraznil se je razlog, da sem kuhala za tri. Zdaj kuham za dva in se učim, da to ni manj ljubezni.
Pišem počasi. Nimam nasveta za tiste, ki jim je otrok odšel včeraj. Imam samo jutro, v katerem pustim stol prazen in ga ne zložim takoj, kot da bi pospravila žalost.