Beton pred hišo je bil še topel. Sezula sem sandale, v eni roki držala ključ, za nama pa je tiho prasketal motor. Odpeljal me je domov po večerji ob morju. Na skuterju sem čutila vroč zrak in njegov hrbet pred sabo. Pred vrati sem vedela, da ga nočem povabiti noter.
»Ne nocoj,« sem rekla.
Pogledal me je, prikimal in rekel »prav«. Ni vprašal, ali sem jezna. Ni hotel razloga, ki bi ga lahko popravil. Ključ sem vrtela okrog prsta, ker nisem vedela, kam naj z roko, on pa je odpeljal. Še nekaj časa sem stala pred vrati in poslušala motor, potem žabe. Ko sem odklenila, sem bila sama v hiši. Nič se ni podrlo.
V kuhinji sem natočila kozarec vode. Rosil se mi je med prsti. Čakala sem na nemir, ki je običajno sledil takemu večeru, in namesto njega zaslišala hladilnik. Ni bil posebej zanimiv zvok. Ravno zato sem ga opazila.
V Ljubljani je imel moj »ne« pogosto dolg rep. Razlaga, pogovor, njegov molk, moja skrb, da sem pokvarila večer. Včasih sem rekla »morda« samo zato, da bi se izognila vsemu, kar je sledilo. Ne mislim, da sem bila vedno pravična. Vem pa, koliko dela sem opravila, preden sem smela zaspati. Tisto noč sem si umila zobe, pustila sandale pri vratih in šla spat.
Jutro brez razlage
Zbudil me je skuter na cesti, ne telefon. Na terasi je bila kava premočna in zrak že vlažen. Razrezala sem mango. Nož, ki sem ga kupila tukaj, je pretop, a za zdaj mi zadostuje. Na robu riževih polj se je držala meglica. V hiši ni bilo nikogar, ki bi mu morala povedati, zakaj sem se prejšnji večer vrnila sama.
Sestri sem napisala »živim«. Kratko sporočilo, dovolj za tisto jutro. Če ji ne pišem, pokliče, jaz pa potem pol ure pojasnjujem časovno razliko, vreme in kaj sem jedla. Včasih mi je to ljubo. Tokrat sem hotela najprej pojesti mango. Šele potem sem odprla druga sporočila.
Napisal je: »Včeraj je bilo lepo.«
Prebrala sem še enkrat. Za trenutek sem iskala tisto, kar bi v Ljubljani iskala tudi med vrsticami računa: ali je užaljen, ali čaka opravičilo, ali bom morala paziti na naslednji stavek. Ničesar od tega ni bilo. Odgovorila sem: »Tudi meni.« Telefon sem položila na mizo in si umila lepljive prste. Ni bilo potrebe po treh dodatnih sporočilih, da bi kratek odgovor zvenel prijazneje.
Potem sem šla na plažo. Pesek se je prijemal mokre kože, sonce je bilo močnejše, kot sem pričakovala. Še vedno sem mislila nanj. Seveda sem. Všeč mi je bil način, kako me je gledal čez mizo, in za trenutek sem se spomnila njegovega vratu, ko sem sedela za njim na skuterju. Lahko mi je všeč in lahko tisto jutro vseeno preživim brez njega.
Ostati je lahko poželenje. Oditi je lahko tudi.
Ta misel je zvenela lepo, dokler mi ni pesek zašel pod naramnico kopalk. Stala sem ob vodi in ga otresala, kot da imam ves čas na svetu. V resnici sem imela samo dopoldne. Tudi to je bilo dovolj.
Kar se še ne ve
Prijateljice doma bi najbrž vprašale, ali se bova spet videla. Morda. Ne bom iz enega sporočila naredila obljube, pa tudi iz svojega »ne« ne bom naredila dokazila, da ga nočem. Včeraj sem hotela večerjo, pogovor in pot ob morju. Pred vrati sem hotela spati sama. Danes bi ga morda rada še enkrat srečala. Ti stavki se med seboj ne izključujejo. Prej bi poskušala izbrati enega in se ga držati vsaj do naslednjega kosila. Tako bi bilo lažje za vse, ki radi vedo, kako se zgodba konča. Jaz sem imela samo eno jutro in en večer.
Ko sem bila poročena, sem včasih prehitro odgovorila, samo da ne bi nastala tišina. Zdaj tišino slišim drugače. V hiši ob riževih poljih je ponoči hrupna; žabe se ne trudijo, da bi mi bilo udobno. Zjutraj pa mi ni treba ugibati, ali sem bila preostra. On je povedal, da mu je bilo lepo. Jaz tudi.
Pri kosilu sem si naročila nekaj pekočega in se spomnila, da sem ga hotela vprašati, kje je najbližja trgovina, ki prodaja dober nož. Vprašanje sem si zapisala na hrbtno stran računa. Če se vidiva, ga lahko vprašam. Če ne, bom trgovino našla sama. Račun sem zložila in ga spravila v torbo, kjer se je že nabral pesek.