Nedelja ob 17.15 je pri meni najdaljša ura v tednu. Svetloba je že drugačna. Otroka sta glasna ali pa sumljivo tiha. Kuhinja gleda. Košara gleda. Jaz gledam v telefon, ker stavek “pospravi vse” pomeni, da ne bom naredila ničesar.
Leta sem nedeljo porabila za to, da bi hiša v ponedeljek zgledala, kot da v njej ne živimo. Potem sem bila v ponedeljek jezna, ker sem nedeljo zapravila. To ni red. To je vojna s pohištvom.
Štirideset minut, z alarmom
Deset minut pult in pomivalno korito. Ne omare. Pult. Deset minut kopalnica: umivalnik, WC, tla, če vidim madež. Deset minut oblačila s stola in iz kavča. Deset minut obrok za ponedeljek — tudi če je samo kuhan riž in jajca v hladilniku.
Ko zazvoni, neham. Tudi če ni “končano”. Hiša ni izpit. Jaz nisem uslužbenka lastnega stanovanja.
Kar ostane, lahko počaka. Jaz ne morem čakati do srede, da zadiham.
Česa v teh 40 minutah ne delam
Ne perem oken. Ne zlagam zimskih jopičev. Ne odpiram predala “kdaj bo čas”. Ne poslušam podcasta o produktivnosti, medtem ko se jezim, da nisem produktivna. Radio lahko. Podcast o tem, kako živeti bolje, ob nedelji ob petih me naredi slabšo, ne boljšo.
Če je teden razsipal hišo bolj kot običajno, izberem eno sobo, ne vse. Kuhinja preživi ponedeljek. Dnevna soba preživi to, da gledamo nanjo.
Mentalno breme
Nihče v hiši ne vidi seznama v moji glavi. Zato ga včasih izrečem na glas: “Jaz naredim pult. Ti vrečko za smeći.” Ni romantika. Je delitev, predno začnem sovražiti ljudi, ki jih imam rada.
Nedelja sme biti tudi lenoba. Ampak lenoba po 40 minutah, ki odvzamejo sram, je drugačna od lenobe, ki je samo odlog in potem jeza. Jaz sem se to učila predolgo.