Ob štirih popoldne mi je včasih slabo, kot da bi dan odvijačil vtič. V službi rečejo “daj si kavo”. Jaz sem si jo dala. Potem sem ob enajstih ležala in štela tramove. Padec ob 16.00 ni karakter. Pogosto je kosilo, ki je bil kruh in solata, plus tretji espresso, plus možgani, ki so od jutra delali za vse v hiši.
Kaj se v resnici zgodi
Če je kosilo ogljikov hidrat brez beljakovine, sladkor v krvi najprej skoči, potem pade. Ti ob štirih iščeš sladko ali kavo. Kava ob štirih pa ukrade noč. Krog je zaprt in zgleda kot “nimam discipline”.
Po 40. je ta krog včasih ostrejši. Hormoni sladkor držijo slabše. Spanje je tanjše. Jaz sem leta krivila voljo, preden sem pogledala krožnik.
Kaj pojem, ko vem, da pride padec
Skuta in jabolko. Dva jajca, ki sta ostala od zajtrka. Kos sira in korenček. Ostanki čičerike iz večerje. Jogurt z pestjo orehov. To ni “prigrizek iz pisarne”, ki je piškot v foliji in sladkana kava.
Če lahko, deset minut hoje po hodniku ali okoli bloka. Ne zato, ker bi kalorije. Zato, ker se glava odlepi od zaslona. Voda, pred kavo. Zveni kot nasvet tete. Teta je imela včasih prav.
Kosilo, ki drži: beljakovina na krožniku, ki jo vidiš, ne samo “malo zelenjave”. Juha sama ni kosilo, če za njo pride samo kruh. Jaz sem to delala leta, ker je bilo hitro. Hitro je bilo tudi ob štirih.
Telo ob 16.00 ne prosi za poživilo. Prosi za nekaj, kar drži do večerje.
Kava
Prvo kavo spijem zjutraj. Druge, če sploh, pred poldnevom. Popoldanska je bila moja najdražja navada, ker je bila poceni in ker je delovala dvajset minut. Potem je račun prišel ponoči. Če res ne gre brez, je manjša in zgodnejša. To ni religija. Je preizkus za dva tedna. Potem sama vidiš.