Leta sem zajtrkovala kavo in preostanek kruha od večerje. Ob desetih sem bila že v predalu s piškoti. Rekla sem, da “nimam apetita zjutraj”. Apetit sem imela. Samo nisem ga nahranila, zato me je dohitel v službi.
Po 40. ta zvijača deluje slabše. Sladkor v krvi je manj potrpežljiv. Kava na prazno želodec je včasih samo hrup v prsih. Jaz nisem postala jutranji človek. Sem pa nehala lagati, da je skodelica obrok.
Kar zares pojem, ko gre na hitro
Jogurt, pest orehov, jabolko. Dve jajci, če je čas za ponev. Skuta in paradižnik, ko je poletje. Ostanki čičerike iz večerje — da, zjutraj. Ni estetika. Je beljakovina, ki drži.
Kruh sme biti zraven. Naj ne bo edino. Med in marmelada na praznem želodcu sta sladek začetek, ki se konča ob desetih. To vem, ker sem to bila.
Česa ne počnem več
Ne skipam zajtrka, da bi bila “lahka do kosila”. Potem pojem kosilo, kot da bi se maščevala. Ne kupujem praškov za “ženski zajtrk”. Če zamudim, pojem v avtu jogurt. Ni romantično. Je manj škode kot tretja kava.
Zajtrk ni moralna kategorija. Je premoščanje do kosila. Če ga narediš samo iz kofeina, kosilo pride prepozno.
Otroci jedo, kar je na mizi. Če je na mizi samo kruh, jedo kruh. Jaz sem en teden dajala jajca na mizo brez govora o beljakovinah. Nihče ni ploskal. Ob desetih me ni zneslo. To mi zadošča.