Nismo se skregale. Nismo se “odrasle narazen” kot v filmu. Samo nobena ni več imela torka ob osmih. Jaz sem čakala, da napiše ona. Ona je čakala mene. Minilo je pet mesecev. Potem sva se objeli, kot da se nismo izgubili, samo izgubili sredo.
Po 40. prijateljice ne izginejo, ker bi bile plitve. Izgine termin. Otroci, služba, starši, ki potrebujejo prevoz. In sram, da bi prva napisala “a se vidiva”, ker se ti zdi, da mora biti vabilo boljše od kave.
Kar zares deluje
Kava 45 minut. Ne večerja s štirimi hodi. Sprehod okoli bloka. Sporočilo, ki ni dolga obnova življenja. “Si živa. Jaz tudi. Četrtek ob sedmih pri Avti?” Če reče ne, predlagaj drugo. Če ne odgovori teden dni, ni nujno, da te noče. Včasih utone v istem seznamu kot ti.
Skupina na telefonu, kjer smemo pisati tudi “ne morem”. To je boljše kot tišina, ki se pretvarja, da je dostojanstvo.
Česa ne počnem več
Ne merim prijateljstva po tem, kdo je prišla na rojstni dan. Ne razlagam zakona na prvo kavo po pol leta — razen če hočem. Včasih hočem samo, da nekdo vidi, da nisem samo mama in položnica. To je dovolj intimen podatek.
Prva, ki napiše, ni šibka. Je tista, ki še ve, da se midve ne bova srečali slučajno pred šolo.
Jaz zdaj pišem prva. Včasih dobim ne. Včasih dobim uro v kavarni, ki mi potem drži teden. To ni mala stvar. To je ritem, ki ga služba ne bo rezervirala namesto tebe.