Trikrat na teden zvečer odpnem hlače in mislim: spet mleko. Ali kruh. Ali “stara sem”. Trebuh, ki se napihne po navadni večerji, je v slovenskih kuhinjah dobil sloves intolerance, še preden je kdo vprašal, kako hitro jemo in ali gremo sploh na WC.
Nisem proti preiskavam. Sem proti temu, da ženska pri 41. iz svoje omare vrže še sir, še jabolko in še kavo, preden je preverila stvari, ki stanejo nič.
Najprej tisto, kar ni diagnoza
Zrak. Žvečilni gumi, gazirano, slama v kozarcu, pogovor med požirki. Jed, ki traja osem minut pred televizorjem. Jaz sem tako jedla leta, potem sem se čudila, da zgledam šest mesecev noseča ob desetih zvečer. Tempo jedi ni duhovni nasvet. Je mehanika.
Zaprtje. Če greš na WC na tri dni in potem iščeš krivca v kruhu, iščeš narobe. Vlaknine brez vode naredijo še huje. Hoja po večerji včasih naredi več kot nov izdelek “za prebavo” v lekarni.
Cikel. V tednih pred menstruacijo telo drži vodo. Trebuh ni nujno “hrana”. Je hormon in sol in slabo spanje. Zato sem si začela zapisovati dneve, ne samo jedilnik.
Kdaj ni “samo napihnjenost”
Če padaš s kilo, če je kri v blatu, če te budi ponoči bolečina, če se to vleče tedne in se oži. To ni članek. To je zdravnik. Enako, če po mleku dobiš krče in drisko vsakič — tedaj ima smisel pogovor o laktozi, ne pa takoj vojna z vsem mlekom na svetu.
Najprej počasneje jej. Potem šele preklinjaj pšenico.
Gluten in laktoza obstajata. Obstaja tudi navada, da ženske po 40. sebe zdravimo z odvzemanjem, ker je to edini vzvod, ki ga imamo ob pomivalnem koritu. Jaz sem en mesec jedla počasneje in pila vodo k kosilu. Trebuh ni izginil. Postal je manj dramatičen. To je bilo dovolj, da nisem vrgla še jogurta.
Članek ni diagnoza. Če dvomiš, vprašaj v ambulanti, ne v komentarjih pod oglasom za encime.