Nisem depresivna. Sem mama dveh, ki ob 17.15 v nedeljo že ve, da bo v torek zmanjkalo kruha, nogavic in živcev. Svetloba je umazano rumena. V kuhinji diši po pečenki, ki je bila dobra ob dveh in je zdaj samo še dokaz, da je dan mimo. Otroka se kregata. Jaz gledam v pult, kot da bi lahko iz njega izstopila.
Temu rečejo sunday scaries. Jaz temu rečem slovenska nedelja. Ni nič ameriškega v tem. Je samo teden, ki pride v hišo, preden si ti pripravljena.
Kaj naredim, da ura mine
Štirideset minut, z alarmom. O tem sem pustila tudi navodilo, ker so me prijateljice prosile, naj neham samo jamrati. Ko zazvoni, neham. Potem grem ven, tudi če samo do konca bloka. Če ostanem v kuhinji, ura traja do polnoči.
Seznam za ponedeljek napišem v nedeljo zvečer, ne ob 17.15. Ob 17.15 sem preveč jezna, da bi bil seznam pameten. Takrat samo preživetje.
Nedelja ob 17.15 ni dokaz, da ti življenje ne paše. Je dokaz, da teden nima vrat in da vstopi, kadar hoče.
Mož včasih reče “uživaj, saj je nedelja”. Jaz takrat nisem slaba žena, če mu odgovorim, da nedelja pri nas ni spa. Je predprostor ponedeljka. Če to izrečem, je ura za milimeter krajša.