Ne sovražim ogledala. Sovražim stavek “saj imaš še čas”. Čas za kaj. Da postane telo spet tisto iz leta 2016? Tisto telo je rodilo dvakrat in nosilo otroke po stopnicah in spalo v izmenah. Ni šlo na dopust. Ni dolžno biti demonstracija discipline.
Po drugem otroku me ni vprašalo za dovoljenje. Trebuh je ostal mehak. Prsi so se odločile po svoje. Medenično dno je imelo mnenje, ki ga nisem želela slišati na vadbi. Jaz sem kupila doktorske hlače in šla naprej. To ni predaja. Je slovenščina telesa.
Kar delam in česar ne
Hodim. Dvakrat na teden naredim nekaj za hrbet, ker me hrbet prosi, ne ker me prosi Instagram. O koži sem napisala, kaj zares drži. O kreatinu naj odloči tista, ki že dviguje, ne tista, ki še čaka dovoljenje.
Ne tehtam vsako jutro. Ne vstopam v oblačila iz leta pred prvim. Če kaj ne pade, oddam. Omara ni muzej prejšnjega telesa.
Telo po otrocih ni nedokončan projekt. Je telo, ki je naredilo delo. Lahko ga krepiš. Ne rabiš ga kaznovati.
Če to bereš in ti je nerodno pred ogledalom: meni tudi, nekatere dneve. Potem oblečem hlače, ki se zapnejo, in grem. To je moj ritem. Ni pred in po. Je zdaj.