Telefon je zazvonil, ko sem srajco odlepila od hrbta. Na zaslonu je pisalo sestrino ime. V Ljubljani je bila ura deset dopoldne; pri meni je dan že dišal po vročem asfaltu in po nalivu, ki se še ni odločil, ali bo prišel zares.
»Kdaj prideš k sebi?« je vprašala.
Za hip sem gledala cesto pred hišo. Skuter je šel mimo in za trenutek preglasil njen glas. Vedela sem, kaj sestra sprašuje: kdaj pridem nazaj v Ljubljano. Slišala pa sem še nekaj drugega. Kdaj boš spet taka, da bomo vedeli, kaj s tabo?
Povedala sem ji, da sem dobro. Da živim v majhni hiši ob riževih poljih in da zvečer žabe preglasijo telefon. Povedala sem ji tudi za večerjo, za moškega in za tisti »ne« pred vrati. Pri zadnjem je utihnila. Morda je samo iskala besede. Včasih jih tudi jaz.
»Mama sprašuje, ali ješ,« je rekla naposled.
»Jem.«
Skoraj sem dodala, da jem bolje kot v Ljubljani, kjer sem kot prava žena včasih večerjala stoje ob pultu. Ustavila sem se. Mama je hotela vedeti, ali imam kosilo, ne poslušati razlage mojega zakona. Sestra pa bi to verjetno razumela kot očitek. Rekla sem ji, da sem imela danes riž in jajce. To je bilo res in za tisti trenutek dovolj.
Podton
Potem so prišla druga vprašanja. Ali sem veliko sama. Ali me ni strah. Ali vem, kaj si ljudje mislijo. Ni rekla, kateri ljudje. V Ljubljani jim ni treba imeti imen, da dobijo sedež pri družinski mizi. Včasih sem jih slišala še preden je kdo odprl usta: pri tvojih letih, po ločitvi, sama na drugem koncu sveta.
Sestri sem rekla, da mi ni treba vedeti, kaj si o mojem življenju misli sosed z Bežigrada. Iz mojih ust je prišlo ostreje, kot sem nameravala. Vprašala je, zakaj se takoj branim. Hotela sem ji povedati, da sem se leta trudila odgovarjati tako, da nikomur ne bo nerodno zame. Namesto tega sem vprašala, kako je mama. Tudi jaz znam pogovor preusmeriti, kadar postane pretesen.
Sestra me ima rada. Še vedno se spomnim, kako je nekoč prišla k meni sredi tedna, ko sem bila bolna, in brez vprašanj skuhala čaj. Včasih zdaj njen glas zveni, kot da me hoče vrniti v sobo, v kateri me bo lahko spet našla. Ne vem, kako naj ji po telefonu razložim, da sem jaz v tej sobi dolgo hodila po prstih. Ne želim se prepirati z njo, ko je v Ljubljani komaj deset zjutraj in ima pred sabo še ves delovni dan.
Klic sva končali brez dogovora, kdaj se vrnem. Ona je rekla, naj se oglasim. Jaz sem obljubila, da se bom. Ta obljuba mi ni bila težka. Težko je bilo položiti telefon in pustiti, da njen stavek še nekaj časa ostane v meni, ne da bi ji takoj pisala novo pojasnilo. Na zaslonu je ostal zapis klica. Pogledala sem ga, kot da je v njem kaj več od ure in trajanja pogovora. Potem sem telefon obrnila z zaslonom navzdol. Zunaj se je že zbiral dež.
Po dežju
Naliv se je zares ulil pozneje. Sedla sem v restavracijo ob cesti, naročila nasi goreng z jajcem in gledala skuterje, ki so za seboj puščali vodo. Tisti z večerje mi tisti dan ni pisal. Tudi jaz njemu ne. Nisem vedela, ali ga pogrešam ali mi je samo prijalo, da me je nekdo prejšnji večer gledal brez stare zgodbe. Pustila sem si, da tega še ne vem.
»Pridi k sebi« včasih pomeni: pridi tja, kjer te še znamo razumeti.
Z vilic mi je zdrsnil kos jajca nazaj na krožnik. Pobirala sem ga, medtem ko se mi je stavek še zdel imeniten. Potem sem pojedla riž, preden se je ohladil. Bolje mi je bilo, a sestrinega glasu stem nisem izbrisala.
Nisem ji povedala, da sem se ta teden enkrat zjokala zaradi omare v Ljubljani. V njej so še obleke, ki sem jih hranila »za vsak slučaj«, čeprav ni bilo več priložnosti, za katere sem jih kupila. Na to sem pomislila med zlaganjem perila v tej hiši, kjer imam na voljo le nekaj polic. Jokala sem, potem pa sem morala umakniti perilo pred dežjem. Tudi to je res.
Ko sem se vrnila, je bila terasa mokra. Odložila sem ključ poleg telefona in preverila, ali je sestra napisala še kaj. Ni. Okno pri postelji sem pustila priprto, da sem slišala žabe. Jutri ji bom mogoče poslala fotografijo kosila. Mogoče samo vprašala, kako je mama.