V glavi imam koledar, ki ga ni v družinskem koledarju. Kdaj poteče zobna pasta. Kdaj ima tata rojstni dan. Kdaj je treba javiti v šolo, da gre otrok k zobozdravniku. Nihče tega ne vidi, dokler pozabim. Potem vsi vidijo, da sem pozabila.
Temu rečejo mentalno breme. Jaz temu rečem služba, ki nima urnika in nima bolniške. Ob nedelji ob 17.15 je ta seznam najglasnejši. O tem sem pisala tudi pri resetu v 40 minutah. Tu gre za seznam, ne za pult.
Zakaj ga ne oddam sama od sebe
Ker sem se naučila, da če ga ne držim jaz, pade. Ker me hvalijo, da “imam pregled”. Pregled je utrujenost z lepšim imenom. Ker v Sloveniji še vedno zgleda, kot da ženska, ki vpraša “a lahko ti to”, dela sceno.
Nisem začela z PowerPointom. Sem vzela list in napisala deset stvari, ki se zgodijo samo zato, ker jih vem. Položila sem ga na mizo. Ni bilo hvale. Bilo je tiho. Potem je on vzel zobozdravnika. Eno stvar. Jaz sem hotela, da vzame vse. Vzel je eno. To je bilo več kot nič.
Pravilo, ki ga držim
Kar ni na papirju ali v skupnem koledarju, ne obstaja za dva. Obstaja samo zame. Zato neham biti edini oblak družine. Če pozabiva oba, pozabiva oba. Sramota se porazdeli. To je grdo slišati. Je pa edino, kar je pri meni premaknilo seznam iz lobanje na mizo.
Nisi pozabljiva. Si edina, ki si zapomni. To ni isti stavek.
Če ob tem pride prepir, ni nujno, da si izbrala slabo uro. Včasih je prepir samo znak, da je seznam končno postal viden. Raje viden kot še deset let tihega vodenja hiše.