Na terasi je zjutraj dišalo po mokri zemlji. Ponoči je deževalo, zdaj pa so mimo hiše spet brneli skuterji. Kavo sem postavila na mizo, ko me je lastnik vprašal, ali ostanem še en mesec.
»Ja,« sem rekla.
Šele potem sem pomislila na sestro. Včasih bi najprej poklicala njo. Povedala bi ji, kaj nameravam, poslušala premor na drugi strani in iz njega poskusila razbrati, ali ravnam prav. Na koncu bi rekla, da bom še videla. Tokrat sem odgovor že dala. Sestra bo za odločitev izvedela pozneje.
Ob zadnjem klicu iz Ljubljane me je vprašala, kdaj pridem k sebi. Še vedno slišim, kako je rekla k sebi, kot da je to naslov, na katerem me lahko čaka. Verjetno je zaskrbljena. Tudi jaz bi bila, če bi ženska, ki jo poznam vse življenje, nenadoma ostala na Baliju dlje, kot je rekla. Samo da sem tista ženska jaz. Vem, koliko časa je potrebovala, da je na terasi sploh izrekla preprost »ja«.
Videla sem ga še enkrat. Tistega moškega z večerje. Šla sva na kavo. Govoril je o svojem delu, jaz sem mu povedala, da znam brati pogodbe. V Ljubljani sem jih brala dovolj, da me tukaj pogovor o njih ne mika posebej. Nasmejal se je. Pred dnevi sem mu pri vratih rekla ne; naslednje jutro mi je napisal: »Včeraj je bilo lepo.« Še zdaj me malo preseneča, da ni bil užaljen. O tistem jutru sem pisala tukaj.
Ob njegovem skuterju sva se poljubila. Ničesar nisva obljubila. Čelado je držal pod roko, jaz pa sem imela na jeziku okus po kavi. Potem sem šla plavat. V vodi sem nekaj časa mislila nanj, potem na to, kaj bom jedla za kosilo. Oboje me je zanimalo. Ni mi treba izbrati samo ene vrste apetita.
Na poti domov sem kupila mango. Rezala sem ga s pretopim nožem, sok mi je tekel po zapestju. Še z mokrimi lasmi sem sedla na teraso. Če me bo poklical, se bom morda oglasila. Takrat je bil mango ravno dovolj zrel, da nisem mislila na telefon.
Še en mesec
Podaljšala sem najem hiše ob riževih poljih. Tu ponoči slišim žabe, zjutraj pa najprej skuterje. Počasi se učim, kje zaviti, ne da bi pogledala na telefon. Vem, pri kateri gospe na vogalu se splača ustaviti po večerjo. Ko začne deževati, počakam, da mine, namesto da bi zaradi tega odpovedala dan. Nič od tega ni veliko. Zvečer opazim, da sem tukaj preživela cel dan, ne da bi ga merila po urah v Ljubljani.
Mesec dni pomeni tudi najemnino, hrano in letalsko karto, ki je nisem pozabila. Sedla sem za mizo in pogledala številke. Bali ni zastonj. Če bom morala delati od tu, bom delala. Če se račun ne bo izšel, bom bivanje skrajšala. Znam sprejeti tudi takšno odločitev. Toda prištevanje sestrinega nelagodja med stroške bi bilo goljufanje.
Nekdo bo gotovo vprašal, ali ostajam zaradi njega. Razumem, zakaj. Lepo je bilo sedeti z njim in še lepše, da me je ob skuterju poljubil. Morda se spet vidiva. Podaljšanje najema pa sem uredila brez njega. Če jutri odide, bodo hiša, cesta in jutranja kava še vedno tu. Tudi jaz.
Včasih pomislim na tisto sivo pisarno, v kateri sem podpisala ločitev in rekla »hvala«. Beseda mi je ušla iz ust, ker sem jo znala izreči tudi takrat, ko nisem vedela, kaj čutim. Na letalu sem šele dojela, kaj se je zgodilo. Zdaj mi ob drobni odločitvi, kakršna je še en mesec v tej hiši, ni treba čakati na letalo. Čutim jo, ko sežem po ključu.
Kar gre z mano
Sram ni ostal v Ljubljani. Včasih se oglasi ravno med prijetnimi stvarmi: ob poljubu, ob večerji, ko jem z rokami, ob misli, da se mi ne mudi domov. Govori tiho in vljudno. Vpraša, kaj si bodo mislili. Pri mojih letih naj bi ga že znala prepoznati, pa me še vedno kdaj ujame nepripravljeno.
Podaljšati najem ni romantika. Je stavek.
Tako sem si rekla, potem pa me je pod mizo pičil komar. Šla sem po nekaj za srbečico in medtem pogledala, ali je ostalo kaj riža od kosila. Moj veliki stavek je moral malo počakati.
Sestri bom povedala, da ostanem. Morda bo na drugi strani spet tišina, morda vprašanje, kdaj pridem k sebi. Ne vem še, kaj ji bom odgovorila. Danes sem oprala skodelico, zaprla vrata pred večernim dežjem in pustila okno pri postelji priprto. Žabe so začele, še preden se je stemnilo.